Tista, ki sta idejo uresničila

Dr. Gaillardova je kot farmacevtka in farmakologinja delala v farmacevtski industriji, najprej kot direktorica farmakologije in vodja laboratorija na področju biotehnologije in nato kot neodvisna strokovnjakinja, preden je svoje obsežno znanje prinesla v svet veterine. Dr. Gaillardova je visoko usposobljena na področjih statistike in vodenja projektov ter ima obsežne izkušnje s področja kliničnih raziskav. Meni, da ji sinergija vseh teh področij omogoča, da varno in učinkovito vodi raziskovalne projekte na področju domačih ljubljenčkov. Njen cilj je vedno poiskati odgovore na potrebe ljubljenčkov, njihovih lastnikov in strokovnjakov, ki skrbijo zanje.

To je cilj, ki si ga deli z dr. Peronom. Kot veterinar v ekipi za znanstveno podporo je dr. Peron odgovoren, da zagotovi znanstveno podlago za trditve družbe Royal Canin. Preprosto povedano je njegova vloga varuha znanosti, na katerih temeljijo izdelki. In dr. Peron je znanstvenik od glave do peta. Dr. Peron si je vedno želel postati veterinar in etolog, torej nekdo, ki raziskuje človeško in živalsko vedenje, še posebej, če se pojavlja v njihovem naravnem okolju. To strokovno področje je vsekakor prepričalo dr. Perona, ko je vodilnim veterinarskim strokovnjakom priporočil, naj se pridružijo projektu.

Oba se vidita kot srečna starša strokovnega odbora za pasje in mačje mladiče. Njegova ustanovitev je bila velik izziv in primer pravega sodelovanja. Pri ustanovitvi odbora sta si skupaj zamislila in izbrala strokovnjake, ki bi v njem sodelovali. Oba se strinjata, da je bila to za njiju razburljiva in hkrati težka naloga zaradi visoke ravni znanstvenikov, med katerimi sta morala izbirati. Nato sta opravila razgovore in organizirala sestanke ter poleg tega za podporo projektu najela še tehničnega pisca. Priložnost, da vrhunski strokovnjaki izmenjujejo mnenja in razpravljajo o temah, ki so zanimive za prihodnjo dobrobit domačih ljubljenčkov po vsem svetu, je bila in ostaja vznemirljiva ter neskončno informativna. Rdeča nit, imenovana DOHaD (razvojni izvor zdravja in bolezni) ali programiranje, je precej mlada znanost - pojavila se je šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. In čeprav se je hitro razvijala, ko gre za ljudi in številne druge vrste, do danes ni bilo veliko prizadevanj namenjenih ljubljenčkom.

Ustanovitelja odbora upata, da bosta z rednim sodelovanjem strokovnjakov z različnih področij (razmnoževanje, neonatologija, prehrana, mikrobiota, rast, genetika, ...), ki so sicer povezani s programiranjem, v prihodnosti zagotovila koristi našim mačjim in pasjim prijateljem.

Dve vprašanji za dr. Francka Perona

Kaj pomenijo začetnice za vašim nazivom?

Veliko let študija! Naj pojasnim: DVM je jasen in pomeni doktor veterinarske medicine. Mag označuje moj magisterij iz primerjalne psihologije. Naslednja pa je zelo dolga: Dip ECAWBM(AWSEL). To pomeni enostavno, da sem diplomat Evropskega kolidža za dobrobit živali in vedenjsko medicino s specializacijo v zakonodaji, etiki in znanosti dobrobiti živali.

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenik?

Bil bi plesalec. Ko sem bil mlad in niti ne več tako mlad, sem treniral balet. Nato pa sem se moral odločiti med akademijo za ples in tradicionalno šolo. Vidite lahko, kako sem se odločil. Toda ples me še vedno mika in plešem, kadarkoli imam priložnost, tako da je še vedno del mojega življenja.

Dve vprašanji za dr. Virginie Gaillard

Kaj bi rekli nekomu, ki namerava posvojiti mucka ali psička?

Na enega od mojih prijateljev farmacevtov se je obrnila babica. Njen štirimesečni vnuk je trpel zaradi bljuvanja in težav s prebavili. Ob pogovoru z njo je farmacevt odkril, da otrok ni še nikoli prejel mleka za dojenčke. Od rojstva so ga hranili samo s sladkanim mlekom z različnimi okusi (ker je tako bolj zabavno). Še več, malčku so v preteklih dneh postregli z majhnimi koščki zrezka, kar je precej zahtevna hrana, če nimaš zob. In še veliko prezgodaj. Zdi se mi, da ste prav tako zgroženi, kot sva bila s prijateljem. Toda hranjenje ravnokar posvojenega mucka ali psička s hrano za odrasle živali je popolnoma enako. Imajo posebne potrebe glede hranilnih snovi in tekstur, njihovi lastniki pa morajo poskrbeti, da prejmejo hrano, ki je primerna njihovi starosti.

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenica?

Mislim, da je to, kar počnem, zame edina pot. Če pa malo sanjarim, bi bila z veseljem pevka ali cvetličarka. Oboje ti omogoča, da izraziš svojo ustvarjalno plat. Ker pa mi je petje španska vas in nisem niti najbolj spretna z rokami ... sem postala znanstvenica! Če bi se morala spet odločati, ne bi spremenila ničesar. S svojo poklicno potjo sem izjemno zadovoljna in dober občutek je, ko veš, da koristiš psom in mačkam po vsem svetu.